Ženski pokret

so združene ženske organizacije v Ljubljani priredile protestno manifestacijo iz istih vzrokov, so izdale letak s pozivom: žene zdramite se. Toda, kako malo se jih je zdramilo, priča dejstvo, da niti mala dvorana v »Zvezdi« ni bila polna. Na izjave, ki so jih dajali lansko leto ob tem času naši »narodni zastopniki« in ki so zlovešče napovedovali močno klofuto ženskam, niti ena žena ni reagirala s kakim člankom, protestom, ali samo vprašanjem na ženska društva. In vendar je n. pr. izjava Nikole Markoviča nadvse porazna. Listi so poročali iz njegovega govora: »Kar se tiče predlogov glede redukcije žensk v državni službi, je govornik mnenja, da se naj izločijo iz državne službe sploh vse ženske in uvede vsaj za 10 let zapora vsakega novega sprejema. Ženska spada v družino in k ognjišču, ne pa v pisarno.« (Po Slov. Narodu, 2-111-1934). Govornik se je tudi močno zgražal, da je v državni službi 18.000 učiteljic in morajo ostati radi njih moški absolventi učiteljišč brez mest. Ko je prišel veliki udarec ženam v poklicih lansko leto dne 13. aprila, ko je bila objavljena izprememba uredbe o draginjskih dokladah, na podlagi katerih so bili prizadeti socialno najšibkejši, zlasti pa ženske, se je pač oglasilo nekaj žen, toda razmeroma prav malo, spričo strašnih krivic, ki naj jih pokažem samo v enem primeru izmed stoterih: hčerki, katere mati ima Din 200. pokojnine, se odtegne od njene plače, ki znaša Din 800.— ...Dinarjev 300. Vsled slabih izkušenj, ki smo jih imele ob priliki drugih ženskih protestov, smo si upale sklicati protestni zbor le v malo kavarniško dvorano. To pot jih je prišlo kakih sto, torej tudi razmeroma malo, če pomislimo, da klofuta ni bila moralnega značaja, ampak zelo materialnega... Sprejeto resolucijo smo poslale vsem poslancem in senatorjem ter vsem strokovnim organizacijam. Ko je neki poslanec pokazal resnično dobro voljo zavzeti se proti storjenim krivicam in je zahteval od Ženskega pokreta, ki je akcijo vodil, konkretne predloge, smo zopet sklicale sastanek javno potom listov, na katerega je prišlo tako malo žen, da je sramota. Zelo značilno za mrtvilo, ki vlada tudi med našimi delavskimi ženami je bilo protestno zborovanje radi osnutka zakona za minimalne mezde (19-IХ-1934.) Ta osnutek je predvideval za ženske znatno nižje mezde kot za moške tak, da bi zaslužila delavka dnevno po 4 —13 dinarjev manj kot moški. Določanje prejemkov v takem razmerju bije v obraz načelu: za enako delo enako plačilo. Razumljivo je, da je Zveza delavskih žen sklenila protestirati, a pridružile so se ji tudi državne nameščenke, organizirane v društvih Jugosl. ž. zveze, saj tudi one bridko občutijo, da se jim reže kruh po spolu. Tudi krivice, prizadejane državnim

dižavnim nameščenkam pri zadnjih redukcijah ter pri novih nameščenjih še niso popravljene. To zborovanje je izpadlo naravnost porazno: delavk je prišlo kakih 20, dasi je bil protest prirejen v njihovem imenu in v njihovo korist, drugo so bile nameščenke, po večini pa zastopnice raznih društev. Tik pred zborovanjem sta odpovedali 2 delavski govornici, prav tako so odpovedale državne nameščenke, tako da je morala v zadnjem trenutku priskočiti na pomoč neka profesorica. Razmeroma dobro je izpadla mirovna manifestacija, ki se je vršila 28. novembra: odzvalo se je kakih 150 žen, a izdalo se je v agitacijske svrhe 700 letakov. Vendar je tudi ta številka porazna za tako važno prireditev, kjer so prizadete v prvi vrsti žene. Kajti, ali je prav, da apatično gledajo, ko drugi pripravljajo morijo miljonov njihovih mož in otroka? Med intelektualkami so učiteljice najmočnejše po številu in po važnosti položaja v družbi. V neposrednem stiku so s širokimi ljudskimi plastmi, zato bi bil lahko njihov vpliv na žene dominanten, vodilen. Toda priznati moramo, da so v porazni manjšini tiste, ki se tega zavedajo in ki skušajo to spoznanje uveljaviti v življenju. Najtočnejšo sliko o vplivu učiteljic, nam nudi njihov položaj v organizaciji. Dve tretjini jih je, toda ne samo, da nikdar ne nastopajo kot homogena celota, da nikdar ne podpirajo druga druge kot članice kolektiva, temveč si celo nasprotujejo. Značilen za zavednost učiteljic je sledeči dogodek: na občnem zboru nekega srezkega društva sta bili predlagani 2 kandidatni listi: na eni je bila predlagana za predsedniško mesto ženska, na drugi pa moški. In v društvu, kjer je 2 /3 učiteljic, je zmagal moški. Poudariti je treba, da je dotična učiteljica uživala splošno zaupanje svojih tovarišic. Tudi drugače, v skupni stanovski organizaciji skoro nikdar ne vprašajo po načelnem motivu nesoglasij, temveč se odločijo vodno po osebnem nagibu. IV. Naša bodočnost? Obetajo se nam še težji časi. Morda nam bo ponižanje in trpljenje prineslo očiščenje od naše malomarnosti in površnosti. Morda ima prav veliki avtor naše simbolične drame »Hlapci«, ko pravi: »Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« Bridko in brezupno bi bilo, ko bi ostalo samo pri ugotovitvah, enkrat javno izrečenih tako, kot se vedno pogovarjamo o njih med štirimi očmi. Skrajni čas je, da gremo na delo vse, da v prvi vrsti delamo na sebi in na svoji okolici, da se zavemo pomena skupnosti, da se za vedno otresemo stereotipnega refrena: kaj me briga. Napadi od

ЖЕНСКИ ПOКРЕТ

ЈАИУАР-ФЕБРУАР 1935