Ženski pokret

NAŠ POLOŽAJ

I. Ni še dolgo tega, ko smo žene v drugih državah še bolj kot pri nas s ponosom zrle na sadove vzpona ženske samozavesti, ki je odprla tudi ženi pota v nov svet v svet, kamor je smel samo mož. Ne moremo reči: v svet dela in zaslužka, ker delati in tudi služiti je smela, da tudi morala žena že od nekdaj. Toda možnost dela ji je bila omejena samo na nižja opravila, na taka, katerih vršilci so se smatrali v socialnem življenju za brezpomembne in so bili tudi temu primerno nagrajeni za svoje delo. Toda delovna mesta, ki so po pojmovanju današnje družbe bolj imenitna, zlasti pa bolj donosna, so bila domena moških prav talko pa tudi pot do teh mest, ki vodi skozi smotrno poklicno izobrazbo. Podoba je bila, da se žena nikdar ne bo smela dotakniti volilne glasovnice, ki je pomenjala izkaznico za udejstvovanje v javnem življenju. Toda pred desetletji so začele padati ovire druga za drugo in žena je stopila skoro kot polnovreden član družbe in naroda poleg moža vsaj v nekaterih državah. A predno se je žena zavedla, se je začela majati ponosna stavba, ker je bila zgrajena na peščenih tleh. V svojem dejanju in nehanju so žene premalo upoštevale poglavitne vzmeti, ki gibljejo družbo, a morajo biti tudi osnova vsakega gibanja to so sile gospodarskega razvoja. In gospodarski razvoj zadnjih let nas je prepričal, da ni bila idejna borba tisto gibalo, ki je odprlo ženi vrata v javno življenje, temveč razvoj v gospodarstvu, ki je omogočil žensko emancipacijsko gibanje in mu tudi vsaj na videz zagotovil uspeh. Gotovo je resnica, da je možnost političnega udejstvovanja plod ženine idejne borbe, toda ta uspeh je utemeljevalo in mu dalo realno bazo vendarle žensko delo po službah torej izenačenje nalog moža in žene na gospodarskem poprišču. Ali je mogoče, da bi zmagala samo idejna borba za žensko enakopravnost spričo uničujoče majhnega števila zavednih emancipirank, ki pa je še ginevalo z novo generacijo, čim je imela ta zagotovljen materijalni obstoj. Spoznanje teh dejstev ne prihaja ženam do zavesti niti danes vsaj večini ne' ko plodovi njihove borbe ginejo vsled istih vplivov, pod katerimi so zrasli. Kakor je gospodarski razmah ženo dvignil, tako jo je gospodarska kriza zopet potisnila nazaj. In namesto, da bi se vsaj danes žena zavedla »nove stvarnosti« ter preoblikovala osnovne temelje svojega stremljenja, se preplašena in zmedena ozira po rešitelju. Ta rešitelj se

ji ponuja v podobi fašizma, katerega se oklepa povsod večina žen. To smo doživeli v klasični deželi fašizma, v Italiji, to je doživela Poljska, to doživlja danes Španija, kjer zmaguje fašizem. Če pogledamo in premotrimo ženin položaj v Nemčiji, kjer je bila nedavno že na višku svojega stremljenja ,tedaj precej določno lahko sklepamo na dobrine, ki jih prinaša ženi fašizem tudi drugod, čeprav spreminja svoj obraz rešenika žene in delovnega človeka zlasti iz vrst srednjega sloja in obče »malih ljudi«. Takoj po prevzemu vlade so nemški fašisti (kakor prej italijanski) izdali posebne odredbe glede ženskega dela, na podlagi katerih je bila tisočim in tisočim žen odvzeta možnost in pravica zaslužka. Obljubovali so, da bodo namesto njih zaposlili moške z zvišano plačo, da si bodo lahko ustvarjali družine. Toda nič takega se ni zgodilo. V resnici so tovarne odpuščale starejše ženske delovne moči, a tudi moške, na njihova mesta so pa sprejemale mlajše moči, povečini zopet ženske, ter so jih plačale s sramotno nizkimi mezdami. Nekdaj —mislili smo, da je bila takrat doba najhujšega kapitalističnega zatiranja bi se delavci upril s stavko proti takemu postopanju. Danes pa zaslepljenci ali pa plačanci velekapitala fašisti kaznujejo vsak upravičen odpor s smrtjo. Vsa dekleta, ki so lansko leto dovršila šole, so morala iti na deželo delat k bogatim kmetom in veleposestnikom. Za plačilo dobivajo navadno samo hrano. Nič boljši kot položaj delavke, ni položaj žene srednjega sloja. Tudi tukaj velja pravilo, da mora poročena žena zapustiti službo, neporočena pa sme služiti samo tedaj, če ne odjeda nobenemu moškemu kruha. Po eni zadnjih odredb je kaznovan vsak delodajalec, ki sprejme žensko v službo. Glede državnih služb je bila izdana sledeča odredba: »Ženske naj se odstranijo z njihovih dosedanjih mest ter naj se zaposle v slabše nagrajenih in manj odgovornih službah ali pa kot sluginje. Smatram za popolnoma pravično, da se pri enaki kvalifikaciji daje prednost moškim prosilcem pri nameščanju v javni službi.« Kar se tiče učiteljskega stanu, velja sledeče: ženska ne sme imeti vodilnega mesta niti na dekliški šoli. Sistematično naj se dela na to, da se žena izloči kot učna moč. Ženska ne sme poučevati tako zvanih oblikovalnih predmetov, kakor so zgodovina, slovstvo, filozofija, ker se bi lahko spozabila in podajala snov na nemoški način. V njen delokrog spada kvečjemu poučevanje prirodnih znanosti, risanja in telovadbe. Tudi sodna služba ni dostopna ženski, ker je žaljivo za moško

10

ЖЕНСКИ ПOКРЕТ

ЈАНУАР-ФЕБРУАР 1935